Besedilo Vojna se začne tu je nastalo kot sestavni del komunikacijske akcije proti 3 orožarskim podjetjem, ki delujejo v Ljubljani. Predstavlja enega od lokalnih odzivov na poziv za globalni teden akcije proti vojni in militarizmu, ki je bil dogovorjen na srečanju v St-Imiersu julija 2023.
Vojna se začne tu!
Čeprav je od zadnjih neposrednih izkušenj vojne v regiji minilo že več kot dvajset let, so te še vedno vpisane v vsakdanja življenja milijonov, celotne družbe pa so še vedno talci tistih sil in idej, ki so jih pahnili v uničevalni ples. Množična grobišča, spominski kompleksi, družinsko negovani spomini na tragedije, kosti brez imen, imena brez kosti nelagodno napotujejo na vprašanje, kdaj se vojna spet vrne tudi k nam? Vzklikom „NIKOLI VEČ!“ navkljub, čedalje bolj otipljiva postaja možnost, da generali vojaških velesil v sodelovanju z njihovimi lokalnimi podrepniki in podizvajalci, novo morijo ponovno zakuhajo tudi v naših krajih, morda kot del spopadov večjih razsežnosti, ki jih zlovešče napoveduje vojna v Ukrajini.
A tudi, če v našem koščku sveta vse ostane tako, kot smo že nekaj časa navajeni, vojna ni daleč stran. Vojni spopadi, etnična čiščenja, ponekod celo genocid so v nekaterih delih sveta, denimo v Sudanu, Etiopiji, Mjanmaru, Palestini/Izraelu postali taka stalnica, da pogosto niso več niti novica. Brezbrižnost do teh tragedij botruje njihovim ponovitvam - v novih ali že dobro znanih geografijah. S tem, ko pod vplivom medijskega poročanja zločine, ki se dogajajo „tam daleč“ razumemo kot nekaj logičnega, neizogibnega, celo „normalnega za tiste kraje“, spregledamo dejanske vzroke za nadaljevanje in ponovno pojavljanje vojnih grozot.
Vse omenjene in tudi neomenjene vojne so tudi naše vojne. Ne samo, da je bilo orožje, s katerim se bijejo, pogosto razvito in proizvedeno z denarjem, ki jih preko davkov prispevamo v proračune državnih in naddržavnih tvorb, v okviru katerih živimo. To so naše vojne tudi zato, ker živimo v svetu, ki ga bistveno določajo njihove posledice. Določajo cene hrane, goriva, možnosti potovanja, kulturne izmenjave, tvorjenja medčoveških stikov, nenazadnje določajo teme javnega govora, vzdušje v družbi, retoriko in držo lokalnih oblasti. Te vojne vplivajo na to ali smo kot družba in kot skupnosti zmožni misliti prihodnost kot nekaj, kar gradimo skupaj ali kot nekaj, kar nam visi nad glavo kot Damoklejev meč na čedalje tanjši niti in v zvezi s katero si lahko zamislimo spremembo zgolj v eni smeri.
Ko gre za vojno in z njo povezane politične in družbene strukture, so navidezni paradoksi v nebo vpijoči. Omenimo zgolj najbolj očitnega: medtem, ko uradni forumi oblasti na neštetih sestankih strašijo pred migracijami kot glavnim problemom tako imenovanega Zahoda, te iste oblasti preusmerjajo ogromne količine javnega denarja v orožarsko industrijo. Slednja si mane roke ob donosnih poslih, ki jih - tudi pod pokroviteljstvom tudi Evropske unije - sklepa po celem svetu. Ko je to orožje nato uporabljeno v dejanskih spopadih, ki prinesejo nesluteno uničenje življenja, narave in družbenih struktur, so številni ljudje primorani v iskanju življenja izven vojne primorani svoje mesto poiskati drugje. Postanejo migranti, begunke. Nanje nato na mejah „svobodnega“ sveta in znotraj njega preži varnostni aparat, ki ga s pogosto zelo podobnimi produkti zalagajo isti orožarji, zaradi katerih so ljudje sploh bili primorani prisiljeni zapustiti svoje domove. Strukture, ki so izvorno odgovorne za investiranje v orožarsko industrijo v iskanju politične moči širijo strah in sovraštvo do ljudi, ki so tako že drugič postali tarče in žrtve orožarske industrije. Krog se tako sklene, od njega pa ima korist vedno zgolj majhen krog elite, medtem ko velika večina dobi zgolj smrt, pregon, zatiranje ali v najboljšem primeru občutek vedno večje negotovosti in dezorientacije v razkrojujočem se svetu.
Orožarski oziroma vojni kapital ter njegovi lojalni služabniki odlično živijo od tega navideznega protislovja. Zanje vsaka vojna pomeni potrditev, da je vse v popolnem redu, saj več vojne pomeni več investicij v vojno industrijo, več orožja, več opustošenja, več potrebe po varnosti, več post-konfliktne obnove in prenove, več programov strukturnega prilagajanja, več spodkopavanja struktur družbene solidarnosti, več privatizacije, manj sindikalnega organiziranja in manj regulacij v imenu zaščite človekovih in delavskih pravic ter zaščite narave in okolja. Vsaka narejena in prodana puška, pištola, tank, simulator bojevanja, vodena protiletalska raketa, pehotna mina je vozel, iz katere oblast pridno plete pentljo domnevne varnosti, v resnici pa orodje nenehnega netenja nevarnosti, nestabilnosti, pretresov, ki vsakič znova izdatno nagrajujejo tiste, ki se izkažejo za najbolj zveste podložnike stroja smrti. Četudi se pogosto zdi, da je ta vseobsegajoč, neobvladljiv in posledično vsemogočen, je na vsakemu od nas, da se po svojih močeh prizadeva za to, da se ta stroj enkrat za vselej ustavi. Prvi korak v tem procesu je sprejetje temeljnega razumevanja, da vojna ni nikakršna naravna katastrofa ali nujnost, temveč izbira peščice, ki je z kombinacijo neposrednega nasilja in zastraševanja vsiljena večini.
Ne glede na uradne deklaracije in vestno pripravljene oglaševalske kampanje sta Evropska unija in NATO, katerih članica je Slovenija, ključni strukturi, ki zagotavljata stabilno okolje za prenos neslutenih količin javnega denarja v zapletene in pogosto skrite meandre orožarske industrije. Posredno, skozi razvoj visoke tehnologije, svoj del v morilskem procesu pogosto opravijo tudi številne univerze, inštituti in druge domnevno ugledne raziskovalne institucije. Seznam vpletenih igralcev vojne industrije je obsežen tudi v še tako majhni Sloveniji. Vsaka njihova še tako minimalna vpetost v skupke, grozde ali kupčke lokalne obrambne industrije je košček sestavljanke globalnega stroja smrti. Zaradi vsega navedenega lahko rečemo, da se vojne, ki jih – zgroženi ali brezbrižni – spremljamo preko ekranov, začnejo tudi tu. V nadaljevanju predstavljamo venček treh lokalnih obratov vojnega dobičkarstva, ki pa je le majhen, a reprezentativen, delček prej omenjene sestavljanke.
Vojna ni simulacija
Začnimo s tistim delom vojnega posla, ki lahko trenutno računa na najboljši piar. V sodobnih vojnih operacijah je visoko populariziran koncept „igre vojne“ (WarGame). Izkušnje vojne in vojskovanja so iz resničnega življenja vse bolj prestavljane v virtualne modele. V slednjih samo bojevanje izgubi telesno razsežnost, nasprotniki niso več živi ljudje iz mesa in krvi, temveč nizi podatkovnih točk. Simulirana vojna igra in prava vojna, ki ubija resnične ljudi, ruši fizične objekte in zastruplja povsem pristno naravo, sta postala za številne vojake-morilce izkustveno povsem enaka. Splošno znano je, da to drži za določene upravljalce brezpilotnih letal, toda to vse bolj drži tudi za številne druge izvajalce bojnih nalog. Vojna za vojake vse bolj postaja računalniško modelirana bitka, v katerih so izvajalci nasilja lahko dejansko celine stran od orožja, ki ga upravljajo, svojih dejanj in posledic le-teh. Razvoj vojne industrije gre še naprej intenzivno v smer abstrahiranja vojnih spopadov v podobo igre na zaslonih, pri čemur je neposredno realno soočanje z nasiljem, krvjo, smrtjo neproporcionalno omejeno zgolj na žrtve.
Del tega dela vojne industrije je podjetje Guardiaris, ki se nahaja v Ljubljani in se ukvarja z izdelavo računalniških simulacij različnih oblik bojnega delovanja. Vojaki se urijo v uporabi lahkega orožja, minometov, protitankovskega orožja, artilerije, oklepnih vozil, prenosnih sistemov protizračne obrambe. Podjetje se ponaša se s tem, da je partner številnih globalnih oboroževalnih podjetij, njihovi inštruktorji in sodelavci prihajajo tudi iz vojaških šol kot je razvpiti ameriški West Point. Guardiaris ima ambicije, da bi se na njegovih simulatorjih usposabljali vojaki znotraj okvira NATO, do neke mere pa je to verjetno že tudi realnost. V sklopu intenzivnega lobiranja za ta posel je podjetje maja 2023 denimo obiskala številčna delegacija več kot 70 ljudi iz NATO Modelling and Simulation Group.
Guardiaris se ponaša s tem, da njihovi simulatorji ponujajo povsem pristno izkušnjo bojevanja. Z replikami dejanskega orožja opremljen nadobudni vojak deluje na terenu, ki ga uokvirjajo velikih ukrivljeni zasloni z vidnim kotom 300 stopinj,različni senzorji in vmesniki pa poskrbijo za kar najbolj pristno simulacijo. Med drugim ti spremljajo vojakov pogled in spremljajo delovanje njegovih možganov v realnem času. Če zasloni, zvok, tresenje tal dajejo nadobudnim vojakom občutek, da so na realnem bojišču, njihovim šefom zbrani podatki omogočajo, da merijo stopnjo stresa, premikanje pogleda in še marsikaj. Končni namen Guardiarisove simulacije je sprememba ljudi v morilske stroje, ki bi bili zmožni delovanja, torej ubijanja v dejanskem svetu. Kar je torej za Guardiaris simulacija in igra, je za številne obsodba na smrt ali pohabljenje.
Oboroževanje ni vrednota
Pri nas poleg vojnih simulacij za potrebe urjenja proizvajajo tudi orožja težke kategorije. Valhalla Turrets je podjetje z zgovornim imenom, ki skorajda neopazno obstaja in proizvaja v našem okolju. Izdeluje ti. bojne postaje za srednji doseg. Gre za orožje, ki se lahko bojuje proti oklepnikom ter drugim oboroženih in neoboroženim vozilom, tako kot tudi nizko letečim zračnih plovilom. 7. junija 2023 je podjetje skupaj z drugimi domačimi akterji podpisalo pogodbo z ministrom za obrambo Marjanom Šarcem za projekt „Mangart 25“, za katerega je država namenila „pičlih“ 4.914.450 evrov. Gre za „razvojno-raziskovalni in inovacijski“ projekt, ki bo „game changer“ na področju zračne obrambe in bo Slovenijo morda postavil na zemljevid uspešne proizvajalke orožja. Gre za sistem zračne obrambe, ki je v svojem bistvu pač še en top z natančnejšim merjenjem in bojda večjo zmožnostjo uničenja tarč.
Podjetje ima sedež nad enim od ljubljanskih vrtcev in se lahko pohvali s tem, da sodeluje tako z velikim evropskim proizvajalcem orožja kot je podjetje Rheinmetall kot tudi z obrambno industrijo iz Rusije in Združenih arabskih emiratov. Morda v tem poslu „naše“ in „njihove“ res ločuje frontna črta, toda zagotovo jih druži s smrtjo prislužen profit. Direktor Valhalle je za medije tudi napovedal konec stigmatizacije orožarske industrije, upa pa tudi na zaposlovanje mladih – nedvomno spet bogato bogato subvencionirano z javnimi sredstvi –, ki bi veselo sodelovali pri tovrstnem razvoju. Direktorjeva želja po etičnem obratu v družbi kaže na to, da zaenkrat v tukajšnji javnosti še vedno ne prevladuje ideja o tem, da gre pri tovrstni produkciji za nekaj povsem normalnega in sprejemljivega.
Ustavimo prekupčevalce nasilja in smrti
Ko govorimo o vojaški industrije in o militarizmu na splošno, se ne gre ustaviti zgolj pri vojski in vojni, temveč je potrebno pozornost usmeriti tudi proti policiji. Na ulicah naših mest že leta opazujemo, kako se iz leta v leto policijska oprema vse bolj militarizira, vse do točke, ko danes lahko že skoraj lahko rečemo, da ostaja edina razlika med enoto posebne policije in enoto vojske ostaja le še barvni odtenek uniforme. Marsikje po svetu je še precej huje, razlik med vojsko in policijo, med vojnimi in policijskimi operacijami je vse manjša. Orožje, metode, koncepti in pristopi, ki so bili svoj čas rezervirani za vojsko, vse bolj stopajo tudi v policijske enote.
Povsem resno gre vzeti besede, ki jih je pred časom v redkem preblisku resnicoljubnosti izrekel Branko Grims, češ da smo v Sloveniji med epidemijo virusa Covid-19 „končno dobili pravo evropsko policijo.“ To dejansko drži, saj je policija v tistem obdobju izdatno nadgradila svoj arzenal, razvila okus za nasilno reagiranje tudi ob povsem banalnih povodih in okrepila kulturo nekaznovanosti in huliganstva. Novo orožje (gumijasti naboji), nove taktike (hitrejša uporaba interventnih vodov, rutinska uporaba kemičnega orožja, velikih vozil za odrivanje ljudi), zvišana stopnja in frekvenca nasilja, rutinska zloraba pristojnosti, organizirana nedotakljivost, ilegalna podrejenost željam političnih botrov, itn.
Združevanje teh dveh izvršilnih vej državnega monopola nad nasiljem se kaže tudi v investicijskih poslih Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za obrambo. Oboji so na primer partnerji gospodarsko-interesnega združenja Grozd obrambne industrije Slovenije, ki se predstavlja kot „interesno združenje podjetij ponudnikov proizvodov in storitev na področju obrambe, varnosti in zaščite,“ kar pa je zgolj drugo ime za lobi domače orožarske industrije. Med uspešnimi prekupčevalci orožja in druge opreme za oba organa najdemo med drugim podjetje Group 22, specializirano za dobavo izdelkov za obrambo in „izvajanje zakonodaje.“ Svoje prekupčevanje z orožjem pa ponosno širijo tudi v vseh državah nekdanje Jugoslavije, na Hrvaško, v Bosno in Hercegovino, Srbijo, Črno Goro, Severno Makedonijo in na Kosovo. Ko naštevajo dobavne artikle za vojsko in policijo, so – zanimivo – pri obojih navedena sredstva za opravljanje nalog javnega reda in miru. Povsem v skladu z zakonodajo je tudi vojska ves čas opremljena in pripravljena za primer aktiviranja 37a člena Zakona o obrambi, po katerem vojska pridobi pooblastila za opravljanje represivnih nalog nad civilnim prebivalstvom. Na spletu sta javno objavljeni vsaj dve pogodbi iz obdobja zadnje vlade v vrednosti slabih 2,5 milijona evrov sklenjenih s podjetjem Group 22. Od tega je polovico javnega denarja za orožarske posle porabil MORS, drugo polovico pa MNZ. Glede na to, da slovenska policija praktično vsako leto dobiva nova bojna oblačila in druge igračke, je verjetno omenjenih poslov še mnogo več, številke pa veliko večje.
Vojne po svetu se začne tudi v Sloveniji
Genocid v Gazi, že leta trajajoča morija v Sredozemskem morju, v Kolpiin Dragonji ter vse ostale vojne, ki ta hip potekajo po svetu, nas obvezujejo k temu, da tudi mi končno spregovorimo o tem, kaj vse obstaja v našem okolju, kaj se proizvaja, za koga in s čigavim denarjem. Čas je, da se podjetja, ki trgujejo z nasiljem in smrtjo postavi pod drobnogled javnosti in sooči s pozivi, da naj vendarle ustavijo svoje grozljive dejavnosti. Vojna industrija namreč ni „normalen biznis“ in tako tudi ne sme biti razumljena in sprejeta. Vojna ni nekaj naravnega in nikoli zgolj ne izbruhne, temveč se morajo tisti, ki imajo od nje korist, pogosto precej potruditi, da vzpostavijo pogoje, v katerih postane možna. Vojna na eni strani potrebuje splošno razširjen sistem vrednot, kjer so v središču nacionalizem, patriarhalni ustroj družbe, ekskluzivna verska pripadnost, rasizem. Po drugi strani pa potrebuje povsem materialne pogoje, surovine, podjetja, ki izdelujejo vse tisto, kar je potrebno za izgradnjo nekega orožja. To danes ne pomeni samo jekla in specialnih kemičnih snovi, temveč tudi ogromne količine programske kode, čipov in ostale visoke tehnologije. Kot je vsako usposabljanje za vojno, že prispevek k temu, da vojna postane možna, je to tudi vsaka tona jekla namensko proizvedenega za orožje in tudi vsaka vrstica kode za potrebe simulacije vojne.
Vse dokler bodo v naših mestih, ob naših vrtcih in v naših soseskah obrati, v katerih razvijajo sestavne dele za orožje, sestavljajo orožje in usposabljajo ljudi za njegovo uporabo, do takrat se bo vojna začenjala tudi tukaj. Vse dokler bodo v naših krajih vadbišča za usposabljanje vojske, do takrat se bo vojna začenjala tudi tukaj. Vse dokler bodo naše javne izobraževalno-raziskovalne inštitucije svoje kadre voljno dajale na razpolago v raziskovalne namene stroju smrti, se bo vojna začenjala tudi tukaj. Vse dokler bodo politični odločevalci ogromna sredstva namenjali za vojsko, policijo in ostale strukture organiziranega nasilja, do takrat se bo vojna začenjala tu.
Vojne se začenjajo tukaj in tukaj jih moramo ustavljati!
Pridružujemo se anarhističnemu pozivu za globalni teden akcije proti vojni med 17. in 25. novembrom 2023, ki je bil oblikovan na srečanju v St-Imiersu julija letos. V sklopu tega smo izvedli komunikacijske intervencije pred sedeži oziroma proizvodnimi obrati treh podjetij, ki delujejo v Ljubljani. Dovolj je proizvajanja orožja!
Dovolj je usposabljanja za vojno!
Ne vojne, mir nam dajte!
Stop genocidu v Gazi!
Ukinimo pogoje vojne!
Pobuda proti militarizmu
25. november 2023