Izjava in poziv za podporo protimilitarističnemu protestu 4. novembra 2023 v Tržiču/Monfalconeju
Vojna je tu!
Vojne ta hip potekajo v številnih delih sveta. Omenimo zgolj Sirijo, Južni Sudan, Etiopijo, Mjanmar in seveda še vedno Ukrajino ter Palestino/Izrael. Na smrtonosni seznam praktično vsakih nekaj mesecev dodajamo imena novih geografij. Ne glede na vse poskuse normalizacije, nobena od teh vojn ni naravna katastrofa, ki se pač zgodi in na katero nimamo nobenega vpliva. Vojna nikoli zgolj ne izbruhne, temveč se morajo tisti, ki imajo od nje korist, pogosto precej potruditi, da vzpostavijo pogoje, v katerih postane možna. Velik del vzpostavljanja teh pogojev poteka daleč stran od bojišč, v centrih moči, med drugim v strukturah Evropske unije in zveze NATO. S članstvom v teh interesnih združenjih smo potisnjeni v to, da si priznamo, da je vojna še kako tudi naša stvar.
Pripadniki in pripadnice slovenske vojske so trenutno na vojaških misijah na večih delih sveta, pretežno na, kot pravijo, danes strateško pomembnem t.i. Zahodnem Balkanu oziroma na področju nekdanje Jugoslavije. V preteklosti so bili v vlogi okupacijskih enot v Iraku in Afganistanu. Bili so v navidez opazovalni vlogi v Libanonu, Siriji, v nejasni vlogi v Maliju in verjetno še kje. Danes so po uradnih virih prisotni na Kosovu, v Bosni in Herecegovini, v Srbiji in v Severni Makedoniji. Prisotnost ima različne značaje, od opazovalnega, obveščevalnega, a vsaj na Kosovu predvideva tudi možnost neposrednega sodelovanja v oboroženih spopadih. Dodatno je slovenska vojska kot del članstva v zvezi NATO razporejena na teritorijih Slovaške in Latvije kot del "NATO vzhodnega boka". Z orožjem je pomagala iraškim in afganistanskim oblastem v službi okupacijskih sil, nazadnje izdatno tudi Ukrajini z obilno pošiljko težkega orožja. Slovenija je v vojni.
Investicije v vojsko, torej nakupovanje orožja, so redno na sporedu vsake slovenske vlade, ne glede na politične stranke na oblasti. Če je prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše za obdobje od leta 2021 do 2026 namenila 780 milijonov evrov, jo je aktualna vlada pod vodstvom Roberta Goloba celo prekosila in potrdila nove investicije v obdobju do leta 2026 v višini več kot milijarde evrov. Floskule o zagotavljanju varnosti prikrivajo, da gre v resnici tudi pri nas v prvi vrsti za posel. Čeprav nas poskušajo s pomočjo različnih propagandnih prijemov prepričati v nujnost obstoja vojske, je njen smisel predvsem v vojni industriji, v nekro kapitalu, torej, kot se za kapitalizem spodobi, v obračanju in kopičenju denarja pri elitah, v tem primeru dobesedno preko trupel.
Tudi v Sloveniji je na tem področju kar nekaj nadebudnih oportunistov, saj se je letos spomladi na javni razpis Ministrstva za obrambo (MORS) odzvalo več kot 40 slovenskih podjetij, ki so pripravljena sodelovati pri proizvodnji streliva. Informacija o tem, katera podjetja so to in ali so bili nato kakšni posli dejansko sklenjeni, je bilo zaenkrat javnosti zamolčano. Orožarski biznis je, kot pravi sam MORS, v domeni tajnosti, gradiva imajo pogosto oznako “interno”, še posebej, ko se javni denar pretaka v žepe zasebnih vojnih dobičkarjev. Po podatkih, ki so javno vendarle dostopni, je eden od njh podjetje Arex defense, katerega direktor Tim Castagne se ponosno hvali, da je bilo leto 2022, torej leto vojne v Ukrajini, za njegovo podjetje "najboljše leto v [naši] zgodovini1". Posli očitno cvetijo tudi drugim lokalnim proizvajalcem in prekupčevalcem, o čemer priča eno od redkih sporočil za javnost Ministrstva za obrambo2, ki tu in tam vendarle odstrejo tančice s tajnih poslov. V letu 2022 je pod postavko “Izvoz in prenos vojaškega orožja in opreme” evidentiran znesekveč kot 36 in pol milijonov evrov, kar predstavlja več kot dvakratno povečanje v primerjavi z letom 2020, ko je ta znašal malo več kot 17 milijonov evrov. V letu 2022 so slovenska podjetja orožje ali dele za njegovo izdelovanje izvažala tudi v Izrael. Vojna je tudi tu, vojni dobičkarji pa tudi.
Kljub lastnim piarovskim naporom in oblastni podpori militarizmu se Slovenska vojska še vedno spopada z dvomi o upravičenosti njenega obstoja. Ljudje, ki si z delom dnevno skušajo zagotoviti materialne pogoje za preživetje, ne vidijo ugodnosti vojnega razdejanja, katerega prvi glasnik je vojska. Tudi zaradi tega postajata vojna in vojaška propaganda vse bolj agresivna: vojaški sejmi, novačenje v srednjih šolah in na fakultetah, promocijske kampanje, nenazadnje je tudi uporabo vojske na meji v obdobju od 2015 dalje potrebno razumeti v smislu normalizacije vojaške prisotnosti. Nič čudnega ni, da se v zadnjem času toliko govori tudi o razpisu za vojaški resničnostni šov. Ta je nazoren del široke piarovske kampanje, s katero se z javnim denarjem gradi privlačnost vojne za mlade. Veliki oglasni panoji, video spoti, aplikacije, zasedanje javnih prostorov so le posamični izrazi normalizacije ideje militaristične družbe, ki vsepovsod vse bolj agresivno vstopa v vse sfere življenja. Vojna je tudi pri nas, za vojno nas ves čas pripravljajo.
Vojna je torej vsakdanja realnost za milijone ljudi po svetu in v njej polno sodeluje tudi Slovenija z vso svojo politično, vojaško in orožarsko močjo. Ta je morda v absolutnem merilu minorna, toda vseeno obstaja in vpliva na ostale vidike družbe. Vsaka investicija v vojno namreč pomeni, da sredstva ne gredo v izobraževanje ali socialne transferje, vsaka misija v tujini pomeni dodatna sredstva, ki jih ni v zdravstveni blagajni, praktično vsaka “humanitarna misija” pomeni le uveljavljanje neke interesne sfere, vsaka politična podpora genocidu pomeni normalizacijo sveta, v katerem je ta legitimen, in vsaka kriminalizacija organiziranja proti vojni pomeni korak globlje v avtoritarno družbo.
Teror okupacijskih oboroženih sil izraelske države nad prebivalci in prebivalkami Palestine je vojno v vseh svojih grozljivih razsežnostih po vsega nekaj tednih relativnega premora ponovno vrnil na naslovnice. Potem ko smo bili priče “preselitvi” armenskega prebivalstva z enega državnega teritorija na drugega (o tem trenutno na naslovnicah ni ne duha ne sluha), zgroženi spremljamo novo in še bolj krvavo epizodo desetletja trajajočega kolonialnega pohoda izraelske države, ki ima vse značilnosti genocida nad palestinskim ljudstvom. Toda množična morija, ki se dogaja na drugi obali tudi našega Sredozemlja, ni zgolj stvar tistih, ki v njej umirajo ali pritiskajo na tipke oziroma sprožilce: vanjo so globoko vpletene ne samo ZDA, temveč tudi Evropska unija in tudi Slovenija pod taktirko predsednika vlade Roberta Goloba in ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon. Vojna, okupacija, etnično čiščenje in genocid v Palestini so tako tudi naša stvar – do nje se je treba opredeliti in pokazati, katere strukture v naših lokalnih okoljih tvorijo pogoje vojne povsod po svetu.
Širom t.i. zahodnega sveta se vrstijo protesti, obsodbe, javne intervencije, ki od oblasti zahtevajo prekinitev podpore kolonialnemu projektu v Palestini in prekinitev ognja. Toda protesti za prekinitev napadov, za mir in pravico za vse, ki živijo v Palestini/Izraelu, so marsikje prepovedani, mediji in socialna omrežja cenzurirani. Vrstijo se primeri ljudi, ki izgubijo službe zgolj zato, ker izrazijo nekaj tako univerzalnega, kot je podpora premirju ali žalovanje za vsemi žrtvami. Pod krinko boja proti antisemitizmu so tarče napadov tisti, ki svoja imena in telesa javno zastavijo proti nadaljevanju apartheida, okupacije in genocida. Pred tem niso varni niti Judje, ki se povsod po t.i. zahodnem svetu množično oglašajo in zavračajo zločine, ki se vsakodnevno izvajajo v njihovem imenu. Tudi oni so aretirani, kaznovani, utišani, diskreditirani. Država Nemčija, ki je tako obremenjena zaradi svoje zgodovinske odgovornosti za holokavst, si denimo ponovno drzne judovskim organizacijam odvzemati pravico do javnega delovanja, določati, kaj Judje lahko in česa ne smejo. Tokrat ne smejo pozivati k miru in enakem spoštovanju življenj Palestincev in Palestink. Hkrati pa ljudi, ki iz Ruske federacije bežijo pred vojaško obveznostjo, vračamo nazaj, čeprav je njihov beg neposreden izraz nesodelovanja v vojni, v tem primeru proti Ukrajini in posredno proti NATO. To je le še en dokaz več, da v interesu elit ni končanje vojne in ukinitev njenih pogojev, pač nadaljevanje uničevanja in nasilja.
Tudi v Sloveniji glasove odpora zoper podporo Slovenije vojni tako zaslišuje Sova, Ministrstvo za notranje zadeve ob očitni podpori vlade prebivalstvo tragikomično ustrahuje z domnevno nevarnostjo terorističnega napada in po vzoru Italije ponovno vpostavlja policijski nadzor na mejah. Nikoli zares zaključena psihoza in vojna proti terorizmu se je tako na velika vrata vrnila kot duh iz preteklosti, s katerim želijo elite svoje družbe ponovno podvreči izrednim razmeram. Tudi v Sloveniji smo priča krčevitim naporom za proizvodnjo podob teroristične grožnje. Ti bi bili smešni, če ne bi enkrat več zlovešče pričali o tem, kako zelo se elite požvižgajo na dejstva, ko je potrebno zadostiti svojim interesom. Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za obrambo oz. policija in vojska tu delujeta složno. V kontekstu “zavezniške solidarnosti” slovenska vojska v NATO paktu prispeva svoj košček v mozaik smrtonosne vojne proti migrantom in migrantkam na Sredozemskem morju, slovenska policija pa na mejah države. Hkrati pa oblasti zlorabljajo »novo krizno situacijo« za vzpostavitev novih-starih avtoritarnih regulativ. Vojna je prav zares tudi tu.
Vojna, orožje, genocid, represija, vse to niso neizogibne stvari. Tako kot kapitalizem ni neizogiben in samoumeven. Oba sta v nasprotju z interesi večine svetovnega prebivalstva in peljeta svet v pogubo. Zato ne želimo biti zgolj nemi opazovalci genocidov, ki se izvajajo na očeh celega sveta. Nasprotujemo porabi javnega denarja za oboroževanje, za vojno, za vojsko in policijo ter njuno infrastrukturo. Mir na svetu bom dosegli šele, ko bomo enkrat za vselej ukinili pogoje, ki vojno omogočajo. Ne želimo pa si kapitalističnega miru, ki za številne med nami prav tako pomeni življenje v pomanjkanju, vsakodnevno nasilje in izkoriščanje, hkrati pa marsikje pomeni tudi pripravo na novo vojno.
Terjati mir danes konkretno pomeni terjati razgradnjo režima apartheida in okupacije v Palestini/Izraelu, prekinitev vseh vojaških intervencij v Ukrajini, razgradnjo vojaške industrije in razpustitev vojaških organizacij vseh vrst. Na lokalni ravni to med drugim pomeni odsotnost vojne propagande in nenehen boj zoper nacionalizem, patriarhat in vse ostale izraze ideje, da imamo ljudje različne stopnje pravic.
Zato se 4. novembra 2023 pridružujemo antimilitarističnemu protestu v Tržiču. V regiji, ki jo je pred dobrimi stotimi leti zaznamovala vojna, ki naj bi končala vse vojne. Kjer še danes nekateri opevajo zmago in gradijo diskurz, da je vsaka vojna v zgodovini bila neizbežna in logična. Kjer še danes živijo nacionalizmi. Mi pa stojimo na strani drugačnih idej: smo na strani ukinitve meja, na strani sobivanja in sodelovanja, na strani vizije pokrajine, kjer se bodo v prihodnje lahko govorili številni jeziki, tudi tisti, ki prihajajo na novo, in gradnje skupnosti, ki ne bo temeljila na izkoriščevalskih odnosih.
STOP MILITARIZACIJI!
PROTI OROŽARSKI INDUSTRIJI!
NE VOJNE, MIR NAM DAJTE!
STOP GENOCIDU V GAZI!
Pobuda proti militarizmu
1. november 2023