Intervju: Reci ne NATO
Na vsakem koraku nas oblast prepričuje, da je potrebno krepko povečati vlaganja v oboroževanje, vojsko in vojno. To utemeljuje predsem z razlago, da je to obveznost Slovenije, ki izvira iz njenega članstva v zvezi NATO. Toda to članstvo ni bilo nikoli samoumevno in tudi v javnosti nikoli ni uživalo enoznačne podpore.
Govorili smo s tovarišem, ki je sodeloval v gibanju proti vstopu Slovenije v NATO v obdobju 2001-03. Med drugim o tedanjih premislekih, pa tudi o aktualnih manevrih glede referendumov.
1. Kaj je bil Reci NE NATO in kaj je bil njegov namen?
Reci NE NATO je bil slogan, ki se je spontano utrnil ob pripravi ulične plakaterske akcije proti militarizmu davnega leta 2002. Skozi akcije pod tem sloganom se je nato oblikovala samoorganizirana iniciativa aktivistov in aktivistk, ki si je za cilj zadala, da preko kreativnih intervencij v javni prostor izraža nasprotovanje tako vstopu Slovenije v NATO kot samemu njegovemu obstoju. Reci NE NATO je bila vseskozi bolj ideja, način delovanja kot pa skupina ljudi, ki bi jih bilo možno jasno prepoznati oziroma določiti. V različnih akcijah oziroma intervencijah je v obdobju leta in pol sodelovalo kar precej ljudi, vse skupaj pa je potekalo s dokaj pravšnjo kombinacijo spontanosti, sistematičnosti in organizacije.
Ključno izhodišče iniciative je bilo razumevanje, da je NATO orodje enega od centrov kapitalistične moči in obstaja zato, ker so zanj vojna in militarizacija osrednjega pomena. Zavračanje zveze NATO in slovenskega članstva v njem je izhajalo iz vizije sveta brez vojn, nacionalizma in kapitalizma, ne pa denimo iz nekih suverenističnih in nacionalističnih vzgibov, ki so sicer skušale uveljaviti tudi tedaj. Namen je bil prilivati olje na ogenj javni razpravi o zvezi NATO, spodbuditi druge k javnem izražanju svojega nasprotovanja in s tem h krepitvi protimilitarističnega sentimenta v družbi in graditi nasprotovanje vstopu Slovenije v NATO. Zgodba te iniciative je po eni strani dokument o nekem zgodovinskem obdobju, po drugi strani pa je še danes lahko uporabna tudi za aktualne premisleke o tem, kaj utegnejo biti vzvodi, ki bi lahko zaustavili pohod militarizma. Popisana je v knjigi Boj proti militarizaciji in NATO paktu (2001–2003), ki je leta 2023 izšla pri založbi Acerbic. Za tiskano verzijo je najbolj kontaktirati založbo na acerbic at riseup.net, spletna verzija pa je od nedavnega na voljo tudi na spletni strani Pobude proti militarizmu.
Iniciativa je ostala vseskozi anonimna, saj jo je razumela kot bistveno značilnost svoje aktivnosti, ki daje rezultate. Že sporočilo za javnost, ki je pospremilo prvo plakatersko akcijo, je vsebovalo naslednje pojasnilo: "Naj iskanje avtorjev plakatov ne prevlada nad vsebino, ki jo raznovrstni slogani znotraj vodila »Reci NE NATO!« sporočajo in zaradi katere so nastali!"
2. Kaj so bili glavni argumenti s keterimi ste nasprotovali vstopu Slovenije v NATO? Ali so še relevatni danes?
Osnovno izhodišče razumevanja sveta ob začetku tega stoletja je bilo, da živimo v sistemu, ki za svojo reprodukcijo nujno potrebuje vojno. Ta sistem je kapitalizem, NATO pa je eden od njegovih mnogih orodij. Ker vojna praktično vedno pomeni neizmerno uničenje, množično ubijanje in druge oblike terorja, seveda ne more imeti mesta v nobeni zaželjeni viziji sveta. Enako velja za vse strukture, ki so za njeno vodenje potrebne. Ne gre torej samo za NATO, temveč tudi za vojske nacionalnih držav, oboroževalno industrijo, propagandni aparat in strukture, ki so povezane z vojno kot so nacionalizem, patriarhat in rasizem. Ne gre zgolj za vprašanje koristi in interesov, temveč tudi za vprašanje etike, tako na osebni kot na kolektivni oziroma družbeni ravni.
To je bilo nekako osnovno izhodišče, na katere se je navezovala tudi argumentacija proti vstopu Slovenija v NATO. Med argumenti so bili, da je NATO ofenzivna vojaška zveza, ki je namenje vzpostavljanju oziroma ohranjanju dominacije nad ljudmi. Da ni dejavnik miru, ampak obratno. Da gre za mehanizem, preko katerega javni denar držav članic se pretaka v zasebne žepe preko oboroževalnih korporacij. Da gre za organizacijo, ki je podrejena ZDA in kjer ne obstaja 'enakovreden stol za mizo'. Da ne bo Slovenije naredil nič bolj varne, temveč ravno obratno. Da bo pomenil višanje izdatkov za oboroevanje, sodelovanje v imperialnih vojnah. Da bo oblast denar za orožje in vojsko vzela drugim sistemom, denimo javnemu šolstvu, zdravstvu, sociali, torej tam, kjer bi ga res potrebovali.
Razvoj dogodkov je potrdil utemeljenost teh argumentov. Že v času kampanje je potekala NATOva okupacija Afganistana, leta 2003 so ZDA ob pomoči mnogih zaveznic, tudi Slovenije izpeljale invazijo na Irak, ki se je nato preobrazila v dolgoletno okupacijo, NATO pa je tu odigral pomembno podporno vlogo. Leta 2011 je NATO uničil Libijo, njegove članice oziroma zaveznice so bile dolgo del državljanjske vojne v Siriji in po dolgih letih v njej končno uspele vsaj začasno prevladati, toda kot vedno za ceno milijonov beguncev in stotisočih mrtvih. Posebna zgodba je seveda Ukrajina, ki je postala teren, na katerem poteka vojna med zvezo NATO in Rusijo. Ukrajino je zbližanje z NATOm potisnilo v vojno, ne pa ji zagotovilo varnosti. Tu je seveda tudi dolga zgodba okupirane Palestine, ki je v zadnjih dveh letih prerasla v čisto pravi genocid, kjer ponovno članice zveze NATO igrajo izjemno pomembno vlogo. Dvajset let kasneje je možno reči, da so argumenti, ki govorijo v prid zahteve po ukinitvi zveze NATO, prestali test zgodovine.
3. Kakšna je bila strategija boja v času kampanje proti vstopu v Slovenije v NATO?
Različni akterji so imeli različne prijeme. Kar se nas tiče, smo želeli z intervencijami v javni prostor razburkati javno debato, spodbuditi ostale, da bi počeli isto in sprožiti odzive od oblast. Pomembno se nam je zdelo, da nasprotovanje zvezi NATO ni nekaj, kar bi si lahko prisvojil en obraz, neka nevladna organizacija ali celo politična stranka, ampak ideja, ki je razširjena po celotni družbi. Ta usmeritev je izhajala iz teze, da, če je nekaj identificirano, je zlahka tudi diskreditirano. Pomemben del aktivnosti so bile intervencije na fakultetah, ko so gostile propagandiste zveze NATO, kar je bil večkrat primer na FDV. Potem plakaterske akcije po kar veliko mestih po državi, kar je kazalo na decentraliziranost. Predvsem je bilo pomembno, da ni bilo nobenega mehčanja stališč glede tega, kako vidimo zvezo NATO.
4. Zakaj niste zbirali podpisov za referedum?
Tedaj je bila vsaj v našem krogu ocena, da bi to bil napačen korak in da bi bila oblast pravzaprav navdušena nad tem, da neka majhna skupina ljudi brez resne logistične podpore sproži akcijo zbiranja podpisov za referendum o članstvu v zvezi NATO. To ji seveda ne bi uspelo, ker je tovrstno zbiranje podpisov predvsem stvar organizacije, logistike in resursov. Strah je dejansko bil, da bi se kdo naivno ali pa celo namerno tega lotil, ko pa to zelo verjetno zaradi zahtevnosti, ne bi uspelo, bi oblast nato razglasila, da itak je jasno, da ljudje podpirajo vstop in da ni potrebno imeti sploh referenduma, pa še prihranili bi. CIlj je bil ustvariti tako razgreto situacijo v družbi, da si oblast enostavno ne bi mogla privoščiti nas vključit v NATO, ne da bi imeli prej referendum. Da torej prisilimo oblast, da referenum razpiše sama. Dolgo o tem ni želela sploh slišati. Toda z angažmajem številnih delov družbe, tudi z obvečanjem tuje javnosti in tujih institucij, je nazadnje oblast vendarle ugotovila, da nima kaj dosti možnosti. Tedaj se ji je vseeno šlo še malo bolj za to, da njena politika vsaj izgleda, da uživa legitimnost v javnosti. Danes je to seveda drugače. No, na koncu je to dejansko tudi uspelo in do referenduma je nato dejansko prišlo. Seveda se je oblast, torej celoten paket parlamentarnih političnih strank, Katoliška cerkev in številne druge strukture, zelo potrudila, da kar najbolj zmanjša možnosti za kakšno njej neljubo presenečenje. Referendum je denimo organizirala hkrati z referendumom o vstopu v Evropsko unijo, kar je bilo tedaj precej manj sporno vprašanje in s tem obe vprašanji nekako neločljivo povezala. Priznat pa je potrebno tudi, da se je v zadnjih tednih pred referendumom dokončno tudi res spravila v pogon ogromna državna propagandna mašinerija in rezultat je bil tu. Vseeno se je več kot tretjina volilcev in volilk izrekla proti vstopu Slovenije v NATO.
5. Kako vidiš trenutno dogajanje okoli referenduma članstva Slovenije v NATO?
Mislim, da gre za nekaj, kar je v duhu aktualnega političnega komuniciranja, ki temelji na ustvarjanju zmede, kaosa, nejasnosti, zmede. Cilj oblasti je zagotovo čimbolj omejiti možnost, da bi se odvila neka jasna javna razprava in nato odločanje o povečanju izdatkov za orožje in vojno. Zato je predsednik vlade na predlog referenduma o višanju izdatkov za orožje reagiral z referendumom o članstvu NATO in sedaj se že dva tedna vrstilo fantazije in razprave o tem, kaj naj bi vse to pomenilo, komu bo koristilo in komu ne. Preprosto zato, da se čimbolj v ozadje porine dejstvo, da se je oblast za vojno in oboroževanje že odločila. Tudi če bo prišlo do kakšnega referenduma, bodo želele militaristične struje vprašanje čimbolj izmaličiti in ljudi zmesti oziroma jih prepričati, da se bodo v resnici odločali o podpori tej ali oni stranki, o odprtih mejah, o kdo ve čem še. In to kljub temu, da je vse na dlani: več javnega denarja za oboroževanje in vojno ali ne. Pri tovrstnih manevrih ne gre podcenjevati moči propagandnega aparata, da tudi glede najbolj jasnih stvari, vsili dvom ali celo povsem inverzno podobo. Nenazadnje je genocid v Gazi prav lep primer, kjer se marsikomu zdi, da je še vedno potrebno počakati, da se stvari razjasnijo, pa čeprav je že skoraj dve leti povsem jasno, kako grozljive razsežnosti ima vojna Izraela proti Palestincem in Palestinkam.